Nekoč je živel kralj, ki se je zelo postaral. Nekega dne je k sebi poklical svoje tri sinove in jim rekel:
»Sinovi moji! Prestar sem že, da bi zmogel še dolgo kraljevati, in čutim tudi, da ne bom več dolgo živel. Vse tri vas enako močno ljubim, a žal bo na mojem prestolu lahko sedel le eden naslednik. Težko mi je soditi, kateri izmed vas treh je najbolj vreden prestola. Pojdite torej po svetu in vsak naj poskusi svojo srečo. Tisti izmed vas, ki mi bo prinesel najdražje darilo, bo moj naslednik.«
Sinovi so se razšli. Vsak izmed njih je upal, da bo za očeta poiskal najdražje darilo, postal njegov naslednik in kralj mogočne kraljevine.
Najstarejši sin ni dolgo premišljeval. Vedel je, da so njegovemu očetu dragi kamni zelo všeč. Zatorej je obiskal draguljarja, kjer je kupil najdražji diamant in ga odnesel očetu.
Oče je dragoceni dar z veseljem sprejel in ga spravil.
Drugi sin si je misli: »Krona mojega očeta je že zastarela, če bom jaz naslednik na kraljevem prestolu, se bo premalo lesketala na moji glavi. K zlatarju se odpravim in naročim krono, ki bo lepša kot vsaka druga kraljevska krona.«
Kakor si je zamislil, tako je storil. Zlatar mu je izdelal krono iz čistega zlata, v kateri so se lesketali najlepši in najdražji kamni.
Tudi darilo tega sina je kralj z veseljem sprejel in ga shranil k svojim drugim zakladom.
Najmlajši sin pa je dolgo hodil po svetu in iskal primerno da rilo za kralja, svojega očeta. Vse, kar je našel, se mu je zdelo preslabo za njegovega dobrega očeta. Mislil si je: »Moj oče ima vsega tega, kar vidim po svetu, več kot dovolj. Starejšim ljudem tudi ni veliko mar za take posvetne stvari. Ničesar ne najdem, kar bi razveselilo srce mojega dobre ga očeta. S praznimi rokami se moram vrniti domov in prepustiti kraljevi prestol enemu svojih bratov. Tako pač bo! Saj prestola nikomur ne zavidam. Upam le, da lahko mirno in zadovoljno živim ob tem, kar mi bo dala očetova ljubezen.«
S takimi mislimi se je tretji sin vrnil v kraljevi dvorec pred svojega očeta kralja.
Oče ga je vprašal: »Kakšen dar si mi prinesel, moj dragi sin?«
Sin mu plaho odgovori: »Oče moj. Po dolgem in širokem sem iskal po svetu darilo, ki bi bilo vredno vaše ljubezni do mene. Ampak zaman! Na celem svetu nisem našel takega darila. Prinesel sem vam torej svoje srce, ki vas iskreno ljubi. Vzemite ga z tako ljubeznijo, s kakršno vas ljubim jaz, in izročite kraljestvo enemu mojih bratov, meni pa dovolite samo to, da vam strežem z otroško ljubeznijo do tistega trenutka, ko vas loči usoda od nas.«
Ko je kralj slišal te besede, je ganjen od veselja objel najmlajšega sina in mu rekel:
»Ne tako, moj dragi sin! Nihče drug kot ti naj bo vladar mojemu kraljestvu, kajti tvoja sinovska ljubezen je meni najdražji dar. Vidim tudi, da imaš gorečo ljubezen do svojih bratov in podložnikov. Zato tebi izročam kraljestvo.«