Kmet je imel konja, ki je bil zvest in izvrsten služabnik, vendar je bil že prestar, da bi še lahko delal. Kmet ga ni hotel več hraniti, zato mu je rekel: »Ne potrebujem te več, zato izgini iz mojega hleva. Nazaj te ne bom sprejel, dokler ne postaneš močnejši od leva.« Nato je odprl vrata hleva in ga nagnal ven.
Ubogi konj je bil zelo žalosten. Taval je sem ter tja po gozdu ter iskal zavetje pred mrazom in dežjem. Kmalu je srečal lisico:
»Kaj se dogaja, prijatelj moj?« je vprašala, »Zakaj tako sklonjena glava? Izgledaš osamljen in pozabljen.«
»Ah,« je odgovoril konj, »pravičnost in pohlep nikoli ne živita pod isto streho. Moj gospod je pozabil vse, kar sem dobrega zanj naredil v mnogih letih. Ker ne morem več delati, me je nagnal od doma in rekel, da me ne bo sprejel nazaj, dokler ne postanem močnejši od leva. Kakšno možnost imam za kaj takega? Dobro ve, da nimam nobene, drugače ne bi tako govoril.«
Lisica mu je vseeno svetovala, naj ne bo žalosten in je rekla: »Pomagala ti bom. Ulezi na tla, se raztegni in se pretvarjaj, da si mrtev.« Konj je storil, kot mu je bilo rečeno. Lisica je odšla naravnost do leva, ki je živel v bližnji jami, in mu rekla: »Ne daleč stran leži mrtev konj, pridi z mano in lahko si boš privoščil slastno večerjo.« Lev je bil zelo vesel in se je takoj odpravil na pot. Ko sta prišla do konja, je lisica rekla: »Tukaj ti ne bo dovolj udobno, da bi ga v miru pojedel. Veš kaj – privezala te bom na njegov rep in lahko ga boš odvlekel v svojo jamo, kjer ga boš v miru jedel, kadar ti srce poželi.«
Levu se je nasvet zdel dober, zato je lisici brezskrbno pustil, da ga priveže na konja. Lisica je bliskovito hitro levu trdno zavezala vse štiri noge skupaj. Kljub močnemu naprezanju se lev ni mogel osvoboditi. Ko je bilo lisičino delo opravljeno, je potrepljala konja po rami in rekla: »Hop! Poskok! Hop!« Konj je skočil pokonci in začel teči, za seboj pa je vlekel privezanega leva. Divja zver je začela rjoveti in tuliti, dokler niso vse ptice iz gozda prestrašene odletele. Konj je levu pustil, da se še naprej pritožuje, in se mirno odpravil preko polj do hiše svojega gospodarja.
»Tukaj je, gospod,« je rekel: »premagal sem ga.« Ko je kmet videl svojega starega služabnika, se je njegovo srce omehčalo, rekel je: »Živel boš lahko v našem hlevu in dobro bomo skrbeli zate.« In tako je imel ubogi stari konj dovolj hrane in živel – vse dokler ni umrl.