V vasici je životarila stara ženica, ki je nekega dne nabrala posodo boba in ga hotela skuhati. Zato je na svojem ognjišču zakurila ogenj, da pa bi hitreje zagorelo, je zanetila s prgiščem slame. Ko je iz posode stresala bob v lonec, ji je eden padel na tla, pa tega sploh ni opazila. Pristal je na tleh, tik poleg slamice. Kmalu zatem pa je iz ognja skočil še ogelček in pristal poleg njiju na tleh.
Slamica se je prva oglasila: »Ljuba prijatelja, od kod pa prihajata?«
Ogelček je odgovoril: »Na mojo dobro srečo sem se izmuznil ognju. Zelo močan sem moral biti, da sem ušel njegovi uničevalni moči, drugače mi smrt zagotovo ne bi ušla.«
Bobek pa je dejal: »Tudi jaz sem uspel odnesti celo kožo. Če bi stari ženici uspelo, da bi me stresla v lonec in me neusmiljeno skuhala v enolončnico, prav tako kot moje kolege.«
»Mislita, da je bila meni namenjena kaj boljša usoda?« je vprašala slamica. »Stara ženica je v ognju in dimu pokončala čisto vse moje sestrice. Naenkrat jih je zagrabila šestdeset in jim v trenutku vzela življenje. K sreči sem se izmuznila skozi njene prste.«
»Kaj bomo pa zdaj naredili?« je vprašal ogelček.
»Jaz mislim,« je odgovoril bobek: »ker smo se vsi tako srečno izmaknili bridkemu koncu, da moramo ostati skupaj kot dobri prijatelji. Preden se nam tukaj spet kaj hudega pripeti, raje odpotujmo v kako tujo deželo.«
Bobkov predlog je bil drugima dvema všeč in skupaj se se odpravili na pot. Prispeli so do majhnega potočka, in ker tam ni bilo ne mostu ne brvi, niso vedeli, kako bi prišli čez. Slamici se je utrnila dobra ideja, pa je rekla: »Ulegla se bom počez čez potok, vidva pa bosta lahko po meni kot po mostičku sprehodila na drugo stran.«
Slamica se je tako ulegla in se raztegnila z enega brega na drugega. Ogelček, ki je bil precej vročekrvne narave, je hitro odskakljal do novega mostu. Ko pa je prišel nekje do sredine in zaslišal, kako pod njim žubori voda, ga je postalo strah. Obstal je na mestu, saj si naprej ni več upal. Slamica je začela goreti, se prelomila na dva kosa in padla v potok. Ogelček je čofnil takoj za njo, zacvrčalo jo in izdihnil je svoj zadnji dah.
Bobek, ki je preudarno čakal na bregu in vse skupaj z varne razdalje opazoval, je bruhnil v smeh. Ni in ni se mogel nehati smejati. Krohotal se je tako dolgo, dokler ni počil. Tudi on bi dočakal bridki konec, če ne bi ravno takrat mimo prišel krojač, ki je potoval po deželi v upanju, da si najde delo. Usedel se je na breg potoka, da si malo odpočije. Ker je bil dobrega srca, je privlekel na dan iglo in sukanec ter bobku zašil trebuh.
Bobek se mu je srčno zahvalil, toda ker je krojač za šivanje uporabil črno nit, imajo od tedaj vsi bobki na trebuščku črn šiv.