Pred davnini davnimi časi je živela stara koza, ki je imela sedem majhnih kozličkov. Imela jih je zelo rada. Tako, kot pač imajo mame rade svoje otroke.
Nekega dne se je namenila v gozd poiskat hrano. Sklicala vseh sedem kozličkov dejala:
“Dragi otročički. V gozd moram. Bodite na preži za volkom. Če mu uspe priti noter, vas bo s kostmi in kožuhom vred požrl. Nepridiprav se pogosto zamaskira, vendar ne skrbite, prepoznali ga boste po raskavem glasu in črnih šapah.”
Otroci so v en glas odgovorili: “Draga mamica, ne skrbi, dobro bomo poskrbeli drug za drugega.”
Stara koza je zameketala in se pomirjena odpravila od doma.
Nedolgo zatem so kozlički zaslišali, ko je nekdo potrkal na vrata in rekel: “Odprite vrata, dragi otročički! Vaša mama je tukaj in za vsakega izmed vas je nekaj dobrega prinesla.”
Toda kozlički so po raskavem glasu takoj prepoznali, da je bil pred vrati hiše sam volk.
“Ne bomo odprli vrat,” so v en glas zaklicali. “Ti nisi naša mamica. Ona ima mehak in prijeten glas, tvoj pa je raskav. Ti si volk!”
Volk je odšel naravnost k trgovcu in si kupil zajeten kos krede, jo pojedel in si z njo zmehčal svoj glas.
Potem se je vrnil, ponovno potrkal na vrata in zaklical: “Odprite vrata, dragi otročički! Vaša mama je tukaj in za vsakega izmed vas je nekaj dobrega prinesla.”
Toda volk se je s svojimi črnimi šapami naslonil na okno in mali kozlički so jih takoj opazili: “Ne bomo odprli vrat! Naša mamica že nima takih črnih tac. Ti si volk!”
Nato jo je volk ucvrl do peka in mu rekel: “Poškodoval sem si šape, utri nekaj testa nanje.”
Ko mu je pek s testom zmasiral šape, se je volk odpravil do mlinarja in mu rekel: “Posuj nekaj bele moke po mojih šapah.”
Mlinar pa si je mislil: “Volk hoče nekoga pretentati,” zato je njegovo prošnjo zavrnil. Vendar mu je volk zagrozil: “Če ne storiš kot sem ti rekel, te bom požrl!”
Mlinar se je volka prestrašil, zato mu je pomokal šapo. Takšen je pač svet.
Tako se je malopridnež že tretjič odpravil do vrat, potrkal in dejal: “Odprite vrata, dragi otročički! Vaša mama se je vrnila iz gozda in za vsakega izmed vas je nekaj dobrega prinesla.”
Mali kozlički so zaklicali: “Najprej nam pokaži svoje tace, da se prepričamo, da si res naša mamica.”
Volk je pomolil svoje šape skozi okno in ko so kozlički videli, da so bele, so verjeli, da govori resnico, in odprli vrata. A skozi vrata ni vstopila njihova mama, temveč volk!
Na smrt prestrašeni so se razbežali, da bi se poskrili. Eden je skočil pod mizo, drugi v posteljo, tretji se je skril v pečico, četrti v kuhinjo, peti v omaro, šesti pod prevrnjeno pomivalno korito, sedmi v stensko uro.
Toda volk je našel vse po vrsti in jih brez obotavljanja cele požrl. Le najmlajšega kozlička, ki je bil skrit v stenski uri, ni našel. Dodobra sit je volk zapustil hišo, se zvalil pod drevo na travniku in zadremuhal.
Nedolgo zatem se je mama koza vrnila iz gozda. Doma jo je čakal grozen prizor. Vhodna vrata so bila na stežaj odprta. Miza, stoli in klopi so bili vsi prevrnjeni, pomivalno korito razdrobljeno na majhne koščke in postelja razmetana. Ljubih otročičkov pa ni bil nikjer na spregled. Enega za drugim je poklicala po imenu, a nihče se ni oglasil. Nazadnje je poklicala še najmlajšega in drobcen glasek je zajokal: “Mamica moja, v stenski uri sem.”
Vzela ga je iz ure in mali ji je povedal, da je prišel volk ter vse razen njega požrl. Lahko si predstavljate, kako je mama koza jokala za svojimi otročički.
Potrta je odšla iz hiše, najmlajši kozliček pa je odskakljal za njo. Ko sta prišla do jase, sta opazila pod drevesom opazila spečega volka. Smrčal je tako glasno, da so tresle veje.
Mama koza si je volka z vseh strani previdno ogledala in opazila, da se v njegovem zaobljenem trebuhu nekaj premika. “O, sveta nebesa. Ali je mogoče, da so moji otročički, ki jih je zlobni volk požrl za večerjo, še vedno živi?”
Najmlajšega kozlička je takoj poslala domov po škarje ter šivanko in sukanec. Volku je začela rezati trebuh. Še preden je dokončala svoj prvi rez, je že ven pokukala glavica enega izmed malih kozličkov. Hitela je rezati naprej in kmalu je ven en za drugim poskakalo vseh šest kozličkov. Vsi so bili živi, brez ene same praske, saj jih je volk v svoji požrešnosti kar cele pogoltnil.
Vsi kozlički so od radosti objemali mamo kozo in poplesavali kot na poroki. Nato jim je mama koza zaukazala: “Ljubi otroci, sedaj pa hitro pojdite in prinesite velikih kamnov, da bomo z njimi zlobni zveri napolnili trebuh, dokler še spi.”
Otroci so hitro navlekli na kup kamnov in jih zbasali v volkov trebuh. Mama koza pa ga potem v naglici zašila. Volk je tako trdno spal, da se še ganil ni.
Ko se je volk končno naspal, se je s težavo postavil na vse štiri tace. Zaradi kamnov v trebuhu je postal zelo žejen, zato se je namenil k vodnjaku. Ko je začel hoditi in se premikati, so se kamni v njegovem trebuhu zaletavali in ropotali. Zastokal je:
“V trebuhu mi nekaj glasno poplesava
se ob moje stare kosti zaletava.
Samo šest kozličkov sem pojedel,
vendar mi je kot bi skale snedel.”
Ko je prišel do vodnjaka, se je nagnil čez rob, da bi pil. Težki kamni so se mu v trebuhu ponovno premaknili in ga v vodnjak potegnili. Težak kot je bi, je volk utonil.
Ko so kozlički videli, da je volk padel v vodnjak so hitro pritekli zraven in začeli vzklikati: “Volk je mrtev! Volk je mrtev!” Skupaj z mamo kozo so radostno poplesavali okrog vodnjaka.